"Tukaj je to grdo židovsko dekle, ki piše tako lepe zgodbe"

"Tukaj je to grdo židovsko dekle, ki piše tako lepe zgodbe"
"Tukaj je to grdo židovsko dekle, ki piše tako lepe zgodbe"
Anonim

Ljudmila Ulickaja je grande dama ruske književnosti: v mednarodno literaturo se je prebila pozno, pri več kot petdesetih letih, s kratkim romanom Sonjetska, izdanim v francoščini. Pisateljica je sprva diplomirala kot genetičarka, nato pa je po ovinkih nadaljevala kot gledališka dramaturginja, šele kasneje se je preusmerila v leposlovje. Njegova proza velja za nadaljevanje klasične ruske literature, zaradi zrelega, modrega, premišljenega sloga in jezika pa je simpatičen in dostopen mnogim. Njegov najnovejši roman Jákobova lajtorja, družinski roman, ki zajema dvajseto stoletje in se prepleta skozi več niti, je nedavno izšel pri založbi Magvető v prevodu Józsefa Goretityja. Pisatelj je v zvezi s predstavitvijo obiskal Budimpešto in dal intervju za Dívány.

DSC4605
DSC4605

Besedila Ljudmile Ulickaje izžarevajo pozorno, umirjeno, materinsko modrost, ki je stkana skozi vedrino radovednega, eksperimentalnega uma. Njegovo prozo lahko imenujemo klasična tudi v smislu, da njegov pogled na življenje zaznamuje močna, čista, neizpodbitna etika in morala, ki jo lahko povezujemo s krščanstvom, a recimo »preprosto« človeško. Klasična, celo skoraj »staromodna« je tudi njegova široka likovno-glasbeno-literaturna izobrazba, ki v svoja besedila vpleta namige in rahločutne drobtinice. Čeprav njegovi kritiki (in on sam!) večinoma menijo, da je kratka zgodba njegova moč, je napisal tudi močna romana: Medejini otroci in Primeri Kukocki sta bila prvič objavljena na Madžarskem in sta njegovo ime zares zaslovela.

Dívány: Zakaj je Jákobova lajtorja naslov njegovega novega romana?

Ulickaja: Po zgodbi je Jakob zaspal in v sanjah videl lestev, ki je povezovala nebo z zemljo, po tej lestvi pa so hodili angeli gor in dol. To je starozavezna razlaga, katere bistvo je, da še vedno obstaja povezava med nebeškim in zemeljskim svetom. V bizantinskem ikonografstvu pa obstaja drugačna interpretacija zgodbe, saj je zgodba v Novi zavezi naslikana drugače kot v Stari zavezi. Upodabljali so spečega Jakoba na dnu lestve, nekje na sredini lestve pa je majhen možiček, ki ga angeli skušajo povleči navzgor, hudiči pa ga skušajo zvleči dol s te lestve. To kaže, kako drugačna je evangeljska razlaga: tu gre že za človekovo dolžnost, da stremi navzgor. Po tem je pred vsakim človekom lestev, po kateri se mora povzpeti, junak tega romana Jakov pa je primer človeka, ki se, čeprav na zelo težki poti, trudi uresničiti to stremljenje navzgor.

DSC4518
DSC4518

Na povezavo med generacijami sem se spomnil tudi z njegove spletne strani. Vnukinja Nora prek najdenih pisem stopi v stik z dedkom Jakovom.

Leto 1953 ni bilo pomembno le zaradi Stalinove smrti, ampak tudi zaradi odkritja strukture DNK. In ta je videti kot lestev. Verjamem, da je vsak človek biser v nizu biserov, v sosledju generacij. In na naslovnici ruske izdaje Jákobove Lajtorje prežema povečana podoba DNK s to dvojno, zasukano nitjo Lajtorje.

Ena od protagonistk, Nora, je bila rojena leta 1943, druga, Norin dedek, pa v poznem devetnajstem stoletju. Se tudi tebi zdi blizu naslednja generacija, ali želiš tudi ti govoriti z njimi?

Zelo me zanima komunikacija med generacijami. To je že pomembna tema v ruski literaturi, začenši z romanom Turgenjeva Očetje in sinovi, in menim, da se tudi s pisanjem tega romana nisem izčrpal. Osnovna teza je vedno, da med generacijo očetov in sinov obstaja neka napetost oziroma da gre za dve različni strukturi. Stvar je v tem, da med ljudmi, s katerimi komuniciram, menim, da je tema očetov in sinov precej izčrpana tema, saj je odnos med današnjimi starši in generacijo, ki prihaja za njimi, veliko bolj zaupen in boljši, kot je bil med prejšnje generacije.

DSC4569
DSC4569

Generacijo mojih staršev so imenovali tiha generacija, ker niso radi govorili o sebi, da ne bi rekli česa nepotrebnega ali obremenjujočega. Bili so polni zgodovinskih bremen in frustracij. Moji nemški prijatelji podobne starosti so mi povedali isto, čutili so zelo podobno, tudi njihovi starši so bili tiha generacija. Meja med današnjimi starši in otroki je veliko bolj prepustna, bolj prepustna, tako ostre meje med njimi ni.

Vidim na njegovem obrazu, ne strinja se.

Strinjam se s tem odnosom zaupanja med generacijami, vendar vidim, da je najmlajšo generacijo težje doseči, možnost zgodovinskega soočenja jih pravzaprav ne zanima.

Da, to je res.

DSC4540
DSC4540

Zanima me svetopisemska vzporednica, ki se ne pojavi le v naslovu tega romana, ampak se je večkrat pojavila tudi v njegovih romanih. Kaj vam pomeni vera, ali je to živa vera ali bolje rečeno samo tak kulturno kodiran etični paket?

Pravzaprav ni protislovja med obema. V isti krog sodi tudi morala, etika je tako rekoč ateistična oblika vere. Imam prijatelja duhovnika, ki pravi, da obstajata dve vrsti ljudi, a oboji so verni – ni tega, da nekdo ne bi veroval. Ena vrsta ljudi verjame, da Bog obstaja, druga vrsta ljudi enako verjame, da Boga ni. A ta navidezno nasprotujoča si stališča se zagotovo srečata na eni točki, ki je etični zakon številka ena, za katerega se ne ve, kdo si ga je izmislil, ker je tako star. In to gre nekako takole: ne delaj drugim tistega, kar ne bi želel, da storijo tebi.

Vaše romane berem kot neposredne potomce velikih ruskih klasikov. Kdo, kdo se vam zdi najbližji iz klasične literature?

Povezovanje s klasično rusko literaturo je zelo lepo in najlepša hvala. Ne bi mogel imenovati niti enega mojstra učitelja … Zelo rad imam Tolstoja. Ni mi všeč, ker se mi zdi, da je Dostojevski šel mimo mene … in zelo rad imam rusko poezijo.

DSC4609
DSC4609

Ustvarjal je v številnih različnih žanrih in pisal scenarije, drame, romane in kratke zgodbe. Katera je vaša najljubša in kako se odločite, kateremu žanru bo pripadala nova zgodba?

Predvsem imam rad pripovedi, a zadnje čase se je žanr nekako odvrnil od mene, pripovedi ne gredo tako dobro od rok. In izbira žanra … material vedno zahteva, zahteva svojo obliko in žanr.

Politika je tudi v tem romanu neizogibna. V kolikšni meri pisatelj meni, da je njegova dolžnost in odgovornost delovati v trenutni politiki?

Znanci in prijatelji se pogosto obrnejo name s prošnjo, da podpišem kakšno protestno pismo ali na primer podpišem za politične obsojence - to čutim kot svojo dolžnost. Nisem pa pobudnik takih stvari.

Na Madžarskem je neverjetno popularen, kar gre verjetno zaslediti tudi v politiki, naših podobnih izkušnjah in našem skupnem besednjaku. Kako opazno je to pri vas - ali v državah vzhodnega bloka?

Absolutno se strinjam s skupnim slovarjem držav naslednic Sovjetske zveze, res obstaja. A po drugi strani imajo moja dela svojo geografijo. Moje prvo delo, Sonechka, je bilo prvič objavljeno v Franciji, tukaj je bilo objavljeno prej kot v Rusiji. Potem je prišla Nemčija, Zahodna Evropa in nato Srednja Evropa. In šele za temi državami je prišel B altik, zadnja evropska država, kjer so izšli moji romani, pa je bila Ukrajina … Zanimiva je porazdelitev objav: države, kjer je bil sovjetski pritisk močnejši, so moje knjige izhajale pozneje in pozneje ja. Vedno sem mislil, da sta kultura in literatura nad politiko, a ob vsem tem moram reči, da politika v nekem smislu še vedno sodeluje pri recepciji kulture. Letos je bila Szonyecsá prevedena še v dva jezika: farsi in arabščino. In to je popolnoma naelektreno: da se zdi, da tudi na teh oddaljenih koncih sveta obstajajo ljudje, ki mislijo, da je tukaj ta grda židovka, ki piše tako lepe zgodbe, razmišlja podobno kot mi, želimo spoznati ona…

DSC4545
DSC4545

Imate najljubšo temo? O čem najraje pišete?

Nimam najljubše teme, imam najljubše misli. Ena od teh je sprememba odnosa med očeti in sinovi, o kateri smo že govorili. Druga stvar, ki me skrbi, je vprašanje izseljenstva, ki je bilo še pred nekaj leti skoraj neznan koncept, danes pa je eno najbolj perečih vprašanj v vsaki državi. Tudi to bom napisal v neki obliki, a skoraj zagotovo ne bo leposlovno besedilo.

Priporočena: