Nihče ne more prenašati sramote na dolgi rok

Kazalo:

Nihče ne more prenašati sramote na dolgi rok
Nihče ne more prenašati sramote na dolgi rok
Anonim

"Najraje bi izginil z obličja zemlje. Pobegnil bi iz sveta. Nehal bi obstajati". Verjetno so vse to misli, ki so marsikomu med nami že begale po glavi. Skupno jim je, da se za vsakim od njih skriva občutek sramu, ki je ena najbolj bolečih izkušenj človekovega obstoja. Sram uničujoče vpliva na naše duše, ogroža naše socialne odnose in močno zasenči našo samopodobo. Sram je nevzdržen, zato se ga nagonsko poskušamo izogniti, seveda pa je najbolje, če ga znamo preprečiti. S pomočjo psihologije lahko bolje razumemo ta mučen pojav in njegove posledice ter se tako lažje spopademo z njim.

shutterstock 295688654
shutterstock 295688654

Sram škodi našim odnosom

Sramujoče situacije so nevzdržne, zato nas prisilijo, da takoj ukrepamo. Ker smo se prisiljeni osvoboditi njegovih spon, potrebujemo hitro rešitev. Pri preučevanju takih pogojev so raziskovalci opazili v bistvu dve vrsti reakcij. Oseba bodisi poskuša pobegniti iz situacije in jo odpraviti ali pa reagira tako, da se izogne odgovornosti. Slednje lahko najbolje dosežemo z impulzivnim delovanjem, s prikrivanjem sramu v jezo do drugih. To je situacija, ko nezavedno začnemo druge kriviti za lastno napako, do katere smo pravzaprav razvili občutek sramu, in ga »navalimo« nanje ali psihološko projiciramo nanje. Ne glede na to, da nobena ni preveč konstruktivna, obe strategiji pravzaprav služita preživetju, torej odpravi občutka sramu. Navsezadnje se je še vedno lažje jeziti na druge ali se rešiti iz situacije, kot pa se valjati v sramu, kajne?

Sram izolira in vodi v osamljenost

Če se tema dvema reakcijama lotimo z drugega zornega kota, vidimo, da v obeh primerih dejansko čutimo željo po delovanju, ki prej ali slej povzroči prekinitev povezave z drugim. V tem smislu je sram "osamljen" občutek, ki nas izolira celo od tistih, ki jih imamo radi in z njimi imamo dobre odnose. Da ne omenjam, da ko se sramujemo, ponavadi zanikamo tudi očitne stvari ali si celo zatiskamo oči pred njimi: "pusti me pri miru, v redu sem! V redu je, samo malo sem zašel."

V resnici pa gre za to, da je sram sam po sebi odnosni pojav, njegova osamljenost pa je bolj posledica naših notranjih reakcij. Izkušnja sramu je določena s sodbami drugih in s tem občutkom razvrednotenja, ki običajno vključuje željo po begu, napadu, odbrani ali skrivanju. Vse te želje so stvari, ki vas oddaljijo od drugih in prekinejo vašo povezavo z drugimi.

Pomislimo, kolikokrat smo bili v otroštvu od staršev, sorodnikov in učiteljev deležni naslednjih stavkov: »Slab si, sram te bodi, poglej, kaj si spet naredil!«. Pri tem je pomembno tudi otroštvo, saj so otroci brez trdne identitete izjemno vtisljivi in svojo samopodobo, vrednote in samoregulacijo oblikujejo na podlagi zunanjih povratnih informacij. Če mora otrok nenehno doživljati sram zaradi prej omenjenih stavkov, postane težnja po sramu prevladujoča v njegovem notranjem samoregulacijskem sistemu, zaradi česar se identificira z negativno podobo, ki se mu riše, tako da bo sčasoma se lahko počuti sram tudi sam pred seboj, njegovo vedenje pa bo vodila motivacija, da se izogne sramu.

Sram zamrzne naš čustveni svet in naše razmišljanje

Ko smo že pri vzgoji, velja omeniti tudi rezultat raziskave, po kateri je občutek sramu v negativni povezavi s prakso empatije. To pomeni, da ko je oseba postavljena v sramotno situacijo, ne more biti pozorna ali razmišljati o potrebah, občutkih in mislih drugih. Tako je na primer tisto, kar pričakujemo starši po takšni kazni - da bi se otrok na primer zavedel, da to, kar je naredil, ni dobro za druge, že v prvi vrsti onemogočeno, saj nam stanje sramu blokira razmišljanje, kaj šele tako zapleteni čustveni in mentalni procesi, kot je empatija ali empatija.

Ko nekdo drugemu reče "sram te bodi", ne zanika svojega vedenja, ampak svojo celotno osebo. Posledično se tisti, ki doživlja občutek sramu, sreča tudi s samim seboj. Ker to ustvarja globino napetosti, ki je ni mogoče vzdržati. Zato lahko impulzivne, impulzivne reakcije, ki se pojavljajo kot pogosti odzivi, dejansko štejemo za obrambe, katerih cilj je obrniti situacijo in služijo odvračanju odgovornosti. To dokazujejo tudi rezultati raziskave, po katerih so sovražnost, razdražljivost, žaljivost in sumničavost povezani z občutkom sramu.

Zaradi tega in zaradi zavrte narave sposobnosti empatije oseba, ki doživlja sram, z nebrzdanim vedenjem pogosto svojo frustracijo spremeni v izbruhe jeze, saj ni sposobna biti pozorna na potrebe drugih ob ta trenutek. Vsakdo lahko opazi ta pojav, ko naslednjič vidi ali pride v stik z na primer otroki, ki izbruhnejo in imajo izbruhe jeze.

shutterstock 296799968
shutterstock 296799968

Sram nas teleportira v preteklost

Sram aktivira naš čustveni spomin in prikliče najhujše izkušnje našega otroštva. Poleg tega se na žalost ne more prilagoditi radosti, ki jo je mogoče doživeti le v sedanjosti, prav tako ne pretočnih izkušenj, ki vodijo v razvoj sreče. V takšnih trenutkih se tudi odrasli spet spremenijo v otroke stisnjene v kot. Ker zamegljuje tudi naše razmišljanje, je nemogoče preprečiti, da bi zdrsnili nazaj k svojim občutkom, mislim in prepričanjem o sebi, ki smo jih v povezavi z izkušnjo sramu že zdavnaj prerasli. Čustvo sramu si lahko razlagamo v smislu bipolarne dimenzije "sem slab - jaz sem dober", ki je značilna le za majhne otroke, saj v času, ko postanejo odrasli, večina ljudi o sebi razmišlja že bolj niansirano in njihovo vedenje.

Sram ovira napredek

Jasno je, da se otroci ne morejo duhovno razvijati, če se nenehno soočajo s sramom. Sramotne situacije med vzgojo otroka prispevajo k razvoju nekakšne okrnjene samopodobe, ki vodi v nagnjenost k sramu. Če je ta težnja v nas močna, potem ne moremo uspevati v naših odnosih, saj večkrat ko doživimo občutek, vsajen v nas v otroštvu, večkrat pridemo v konflikt z drugimi, ki so nam pomembni. Človek, ki je svoje otroštvo preživel z izkušnjo, da so mu najbližji neprestano spravljali v sram, je razumljivo, da v zrelih letih težko zaupa bližnjim, čeprav ima enako potrebo po bližini in intimi kot kdorkoli drug, vendar se mu še vedno izogiba ali pa lahko njegovo varnost izkusite le občasno.

Prehitimo

Seveda ne, da je bolje, če se odslej vsi zaprejo med štiri stene, da slučajno ne pridejo v neprijetne situacije. Po drugi strani pa bo vsakemu človeku zagotovo koristilo, če bo bolj pozoren na odnos do sebe in bolje spremljal svoje notranje čustvene reakcije ter razvijal samozavedanje. Če lahko preklopimo iz načina "Slab sem" v dimenzijo "Dober sem, zdaj pa sem naredil nekaj slabega", smo že v prednosti. V takih primerih lahko destruktivni sram nadomestimo z veliko blažjim, znosnim in obvladljivim občutkom: krivdo, ki je veliko bolj razvito in konstruktivno socialno čustvo. To nam pomaga razumeti, kaj smo naredili narobe, in nas spodbuja, da to spremenimo ali izboljšamo.

Sram nas torej ohromi, zdrava stopnja krivde pa nas motivira, spodbudi k iskanju rešitve, po njeni uresničitvi pa povzroči veselje in olajšanje ter pozitivno vpliva na našo samopodobo. Že zato, ker se krivda nanaša na dejanje, ki smo ga storili, in ne na našo celotno osebo. In če lahko nekaj naredimo dobro, potem se lahko počutimo učinkovite in pridobimo priznanje drugih ter se tako lahko zbližamo z drugimi.

shutterstock 331257230
shutterstock 331257230

Pišite nam

Potrebujete pomoč ali nasvet? Pišite nam na [email protected] in odgovorili vam bomo tukaj, v seriji Ego blog life coach, seveda ob ohranjanju anonimnosti naših bralcev!

Kristóf Steiner, na primer, z veseljem odgovori na vprašanja in prošnje bralcev, ki začenjajo novo življenje v tujini, duhovnih iskalcev, tistih, ki se spopadajo z motnjami hranjenja, ali bralcev, ki so izključeni zaradi svoje spolne usmerjenosti ali izvora. Svetovalka za odvisnosti Kamilla Marjai se ukvarja s kemičnimi in vedenjskimi odvisnostmi, a z veseljem odgovori tudi na vprašanja sorodnikov odvisnikov. Psiholog Dániel Juhász je otroški psiholog, svetovalec za pare in družinsko terapijo ter avtor bloga Human Psychology, na katerega se lahko varno obrnete glede družinskih, zakonskih in izobraževalnih težav. Ekipo life coacha sestavljajo tudi Kurán Zsuzsa, psihologinja, svetovalka za družinsko terapijo in Franciska Sebők, specialistka psihologinja, zaposleni v emPatiki, ter Diana Sákovics, psihologinja, ki z veseljem pomaga parom in spolnim težavam, osamljenosti, življenjskim krizam. Pišite nam z zaupanjem, poskušali vam bomo pomagati!

Priporočena: