Jem meso, vendar ne živalskega

Kazalo:

Jem meso, vendar ne živalskega
Jem meso, vendar ne živalskega
Anonim
Slika
Slika

Nerad se zapletam v moralne debate o uživanju mesa, nenazadnje tudi zato, ker menim, da mesojedci niso nič slabši od veganov. Sem vegan, ker poskušam živeti na način, ki ne škoduje, ampak gradi, medtem ko sem na tem planetu, in obstaja milijon načinov, kako prakticirati to filozofijo, ne le z odpovedjo mesu.

Lahko bi rekel tudi, da vegetarijanstvo ni veliko vredno, če nekdo medtem poje ljudi - torej do drugih ne ravna spoštljivo in ljubeče. Hkrati je našo sebično, pohlepno in nebrzdano človeško naravo tako težko obvladati, da se zavedamo, da je izbira, kaj si damo na krožnik, eden najlažjih načinov, kako se držati svojih načel. Z drugimi besedami, veliko lažje je biti vegan kot recimo nikoli ne lagati ali nekomu biti zvest vse življenje.

Sam sem pred petimi leti postal vegan, po preprosti odločitvi, ki je v meni zorela dolga leta. Spomnim se, kako sem sedel v moji najljubši restavraciji s psom Özgejem v naročju in jedel gosjo kračo, ko sem opazil, da med živalma, ki ju hranim vsak dan in ju jem z dušenim zeljem, ni tako rekoč nobene razlike. Bedra mojega psa in purana so bila celo enako velika. Ni bilo dobro.

Brez mesa, brez sira, brez jajc? Torej, kaj ješ?

Iz neznanega razloga večina ljudi živi v napačnem prepričanju, da vegani jedo samo čudno hrano, ki je lahko pripravljena le iz izjemno dragih sestavin. Pogosto me sprašujejo »s čim naj nadomestim jajca?« in »s čim naj nadomestim beljakovine iz mesa in mlečnih izdelkov?«, a pomembno je, da vegani ničesar ne »nadomeščamo«: preprosto ne uporabite sestavine živalskega izvora.

Kristóf Steiner
Kristóf Steiner

Kot se zdi neverjetno, se večina jedi – pa naj gre za torte, omake ali celo klasične madžarske jedi – odlično obnese brez maščobe, jajc, smetane, kisle smetane in drugih holesterolskih bomb, vnos beljakovin pa ne sme biti omejen problem v uravnoteženi prehrani v veganski prehrani. Sto gramov bučnih semen, lešnikov ali mandljev na primer vsebuje več beljakovin kot enaka količina puranjih prsi ali tune, stročnice pa skoraj trikrat več beljakovin na sto gramov kot recimo jogurt.

Vegan celeb ABC…

…morda pa ni naključje, da jih je toliko, ki se že desetletja niso postarali:

Na Madžarskem je domneva, da so vegani anemični, še vedno močna, beseda "dieta" pa se samodejno povezuje s hujšanjem. Beseda "dieta" pa pomeni dieto in ne kampanjsko samopomilovanje. Dietetična združenja po vsem svetu se strinjajo, da vegan, ki se prehranjuje pametno, ne le ostane živ, ampak ima tudi bistveno manjše možnosti za srčno-žilne bolezni in mu ni treba skrbeti za debelost. Tukaj običajno pomislite: "Če ne bom jedel mlečnih izdelkov in mesa, bom naložil veliko več ogljikovih hidratov," toda v resnici nihče ne bo jedel več krompirčka in kruha samo zato, ker ne jem mesa.

Seveda programi »srečne živali« ponujajo tudi bolj humano alternativo tistim, ki želijo svoje ocvrto meso jesti tako, da si lahko rečejo: »ta žival je pasla pravo travo« oz. nad njihovim ocvrtim jajcem z veseljem priznavajo, da ta kokoš sploh ni bila v kletki. Moj osebni problem pri tem je, da nikoli nisem videl "organske kmetije", ki je omenjena na etiketi, ne vem, kdo hrani in vzgaja tam živeče živali, ali jim daje imena, ali z njimi ravna prijazno in spoštljivo. Če bi imel na primer lastno kozo, po imenu Cupcake, in bi zanjo skrbel tako ljubeče, kot za svoje pse, verjetno ne bi bilo nobenih moralnih nasprotovanj temu, da pijem kozje mleko v svoji kavi. Do takrat pa ostaja riževo mleko.

Zanimivo je, da je človek edino živo bitje, ki je sposobno dati moralno globino še tako nepomembnim vsakodnevnim opravilom. »Ne polagamo komolcev na mizo« itd. Poleg tega smo sposobni poskrbeti tudi za svoje zdravje: ni nobene druge živali, ki bi nenehno škrtala z zobmi, rokami in plodovi. Toda kot piše Jonathan Safran Foer v svoji knjigi Animals on My Plate, "kokoši lahko naredijo veliko stvari, vendar ne morejo sklepati dogovorov z ljudmi na prefinjen način".

Kuha lahko vsak

Biti vegan na Madžarskem sploh ni lahko, če ne marate kuhati. Vegetarijanska ponudba restavracij je omejena na globoko ocvrto cvetačo in globoko ocvrt sir – poudarjam, nobena ni veganska – in v večini kavarn omemba sojinega, riževega ali mandljevega mleka izzove nerazumevanje, morda hihitanje ali še hujše., žaljivke baristov. Seveda so v Budimpešti tudi čudoviti lokali z vegansko hrano (moje najljubše bom kmalu zbral v članku), a najboljše, kar lahko storimo, je, da se kuhanja navadimo. Poznam neumnost "nimam časa za to", a dejstvo je, da priprava večerje s tremi hodi, tudi pomivanje posode ne vzame več kot eno uro (kmalu bom imela rubriko z veganskimi recepti tukaj, v razdelku Dívány Alapkonyha!). V zameno za ta majhen vložek časa in energije se lahko v našem hladilniku vsak dan zvrsti najbolj okusna hrana na svetu. Jedi, za katere točno vemo, iz česa so narejene, so začinjene tako, kot nam je všeč in jih je ravno toliko, kolikor jih potrebujemo.

04-steiner krištof-IMG 7710
04-steiner krištof-IMG 7710

Mimogrede, pred mojo vegansko dobo sem jedla veliko mesa, jedla sem gromozanske argentinske zrezke, moja najljubša jed pa je bil dvojni sir McRoyal, za katerega tudi največji ljubitelji Mekija pravijo, da vsebuje nesorazmerno veliko mesa. Kot vegan pa sem odkril, da ko hrepenim po mesu, pravzaprav hrepenim po nekakšnem težkem, gostem in globokem okusu, ki ga ne uteleša nujno organ ali del telesa živali. In to z začimbami zlahka ustvarim: jajčevec, pečen v lupini, potem ko ga olupimo, popečen na oljčnem olju, s sveže mletim poprom, malo dimljene paprike, zelenimi začimbami in recimo gorčično-česnovo omako, je pripravljen v dvajsetih. minut in nihče ni trpel zaradi tega… vsaj tisti, ki na koncu pomije posodo.

Priporočena: