Še vedno lahko povzročijo katarzo

Kazalo:

Še vedno lahko povzročijo katarzo
Še vedno lahko povzročijo katarzo
Anonim

Z Flaming Lips ni enostavno. Na nekoliko otrden način so govorili, da so ameriški odgovor na Radiohead. Nekoliko mračna in abstraktna besedila, čuden, srhljiv, svilnat moški vokal, pa tudi eksperimentalna zasedba, ki slovi po tem, da ima skoraj v vsaki skladbi kakšen čuden zvok, pripomoček ali presenetljivo stikalo. Ti prehodi so najbolj razburljivi, nikoli ne moreš uganiti, kdaj bo sledil tako tipičen preobrat, ki bo iz počasne, tako in tako številke kar naenkrat eksplodiral v nekaj ogromnega. In vse to na način, ki sploh ni pameten, poučen ali grandiozen.

Nekaj šoka

TEROR-FINAL
TEROR-FINAL

Opus Flaming Lips je temu primerno precej pester, v eni skladbi prinašajo predvsem kantavtorsko linijo, ki je bila popularna v prejšnjem desetletju, v drugi imajo neko čudno mešanico countryja, v tretji pa pišejo ogromno število strank. Ob njihovem poslušanju zlahka dobimo občutek, da so ti glasbeniki vešči vsega, lahko pa tudi naletimo na depresivno opredelitev, da igrajo rock glasbo mislečega človeka. Kljub temu bend ni mogel postati nenaklonjen, saj so vse njihove pesmi polne neke bahavosti, kot da vsega skupaj ne jemljejo tako resno.

Mimogrede, ameriška zasedba sploh ne velja za mlado, ustanovljena je bila leta 1983, na veliki preboj pa je morala čakati kar dolgo. Uspeh jim je prinesel šele Soft Bulletin iz leta 1999, ki je bil tako rekoč zadnji opevani rock album zadnjega tisočletja (ameriška revija Pitchfork, ki velja za najbolj zgovorno in odločilno revijo, ga je ocenila z 10/10). Pravzaprav je bil to eden zadnjih velikih rock albumov, ki so ga slavili enotno. Kariera Flaming Lips je od takrat dokaj neprekinjena in Yoshimi Battles the Pink Robots iz leta 2002 je bil morda celo boljši od njihovega prelomnega devetega albuma.

Sprva samo utripajoča

Njihov prejšnji LP, Embryonic, pa je prinesel čudno spremembo v glasbi, kot da je ne bi jemali tako zlahka. Za Flaming Lips je bila pogosto značilna nekakšna melanholija, od Embryonic pa se - razen ene izjeme - spominjam le mračnosti. Seveda je bila edina izjema I Can Be a Frog posnet s pevko Yeah Yeah Yeahs Karen O, ki pa jo je pevka rešila s posnemanjem živalskih zvokov po telefonu. Bilo je veliko strahu, da bo Terror še bolj čemeren, saj se je vodja skupine Wayne Coyne nedolgo prej razšel s svojo punco, s katero sta bila skupaj petindvajset let.

Prva skladba se ne začne slabo, sprva kot da bi mp3 predvajalnik zmrznil, a iz nje sestavijo hipnotično skladbo, ki pa hitro potrdi moj strah: Flaming Lips so se v primerjavi z njimi zelo spremenili na način, kako sem jih poznal in kako sem jih imel rad. Začne se sanjski vokal, hkrati pa se začne pretreseno igranje kitare, ki spominja na legendarno noise rock skupino Steva Albinija, Shellac. Druga skladba je veliko bolj prikrita, sprva je slišati le utripanje in nekaj električnega brbotanja, ki pa postane skoraj tako hrupno kot takrat, ko je MZ/X obiskal družino Mézga.

Tukaj že vidiš, da je Terror tista plošča, ki jo ljudje res obožujejo in spoštujejo, poslušajo pa jo največ enkrat na leto, če jo sploh vzamejo v roke. Okrogla celota, s tišjimi, meditativnimi deli in bolj divjimi številkami, ki si sledijo tako, da dajejo največjo možno izkušnjo. S te tkanine ni mogoče potegniti številk, sicer bo izgubila svojo moč. Še vedno pretiravajo z več kot desetminutnim Lust, album sedi pod njim, z dvema visokima točkama, a so tudi razporejene tako, da na koncu ostanemo brez presenečenj, album pa se konča z tako, da že nekaj minut nismo slišali ničesar zanimivega.

Še manj hazarderjev

Enkrat ali dvakrat znajo povzročiti majhno presenečenje, katarzo, ali če hočete, šokirati s spremembo ali nepričakovanim zvokom, ni pa dvoma, da so se zdaj najbolj oddaljili od pesmi- kot pesmi. To smer je bilo mogoče odkriti tudi na prejšnji plošči Embryonic, saj je glasba kar tekla z vsakim izjemnim trenutkom. Že takrat je bilo poslušanje Flaming Lips takšno, da je bilo na trenutke bolj kot glasba v ozadju, lahko si izstopil iz tega, potem pa, ko so se otresli, si se lahko spet vrnil v njihov svet. Tokrat je bilo lovilcev še manj, a se ga vseeno splača enkrat ali dvakrat poslušati.

Priporočena: