Smo bolj poredni kot pred petimi leti

Smo bolj poredni kot pred petimi leti
Smo bolj poredni kot pred petimi leti
Anonim

Nisem si mislil, da se bom nekega dne pritoževal, da me motijo trzanja ljudi, a zdaj je prišel ta trenutek. Zgodi se, da sem drugič mama in to moram pustiti, to stanje mi je omogočilo, da sem odkrila zanimiv in precej žalosten pojav. Pred petimi leti sem bila tudi noseča, zato imam spomine, kako so tujci nekoč ravnali z ženskami z velikim trebuhom.

Več znancev se je takrat pritoževalo, da jim nočejo odstopiti sedeža, ali jim pozneje ne pomagajo z vozičkom gor ali dol po stopnicah ali pa komaj pridejo na drugo stran, ker vozniki ne bi nehal. Ko sem jih poslušala, sploh nisem razumela, na katerem drugem planetu živim, saj še nikoli nisem doživela nobene nevšečnosti med javnim prevozom.

shutterstock 37792024
shutterstock 37792024

Edino, s čimer sem imel težave, je bilo prečkanje zebre z otroškim vozičkom, vozniki se res niso ustavili, ko so me videli tam kipariti. In bil je tudi trenutek, ko se je nekdo na večpasovnici ustavil in mi divje mahal, naj prečkam, drugi pa so seveda vozili s sto na drugih pasovih.

Če se vrnem k javnemu prevozu, si nikoli nisem mislil, da bom nekaj let kasneje okrepil tabor pritožujočih se žensk. Zdaj pa je res vse drugače, kot je bilo pred petimi leti. Ker je zima trajala dolgo, se je plašč, ki je pokrival trebuh, slekel šele pred nekaj tedni. Dolgo nisem mogla oceniti, ali je moja nosečnost že vidna pred neznanci. Kar se je zgodilo nekega dne, je to negotovost v meni še okrepilo, saj se je, čeprav ne dopoldne, popoldne že videlo, da sem novopečena mamica. Nekega jutra na tramvajski postaji je poleg mene stal moški v štiridesetih letih in me primerno premeril. Ja, vsekakor sem se počutila, kot da je videl, da sem noseča. Čez nekaj minut je skočil na odprta vrata pred menoj in se usedel na zadnji prazen sedež nekaj centimetrov od mene. Bila sem presenečena, vendar sem se prepričala, da je morda le mislil, da sem debela.

Nato sem se istega dne na poti domov znašel v precej neprijetni situaciji. Spet nas je bilo veliko, stal sem. Teta se spusti z bližnjega sedeža. Na sedežu poleg njega mi njegovo dekle reče, naj se usedem. Ob tem štiridesetletnica kot blisk pripelje svoja dva osnovnošolska otroka in ju posadi. Obrne mi hrbet. V redu, sem si mislil, naj se otroci usedejo.

A stara gospa se je začela glasno prepirati z njim, zakaj mi ne odstopi sedeža, ali ne vidi, da sem noseča? Zakaj, ni nosila otrok v trebuhu? In že je skočil pokonci in me ob glasnem nadaljevanju govora porinil proti svojemu sedežu, da sem se takoj usedla, sploh pa, kakšen je to svet, da mora štiriinosemdesetletnik odstopiti svoj sedež.. Poskušal sem ga pomiriti, rekel sem mu, naj ostane, bom kar nehal, vseeno bom kmalu sestopil, a mi ni dovolil. Še dobro, da sem res moral počakati le 5 minut in izstopiti, ker je bilo zelo nerodno.

Ali je noseča ali pa se je zredila
Ali je noseča ali pa se je zredila

Po nekaj tednih je prišla pomlad, plašč se je slekel in vsi so jasno videli, kaj se dogaja. Kljub temu se ni nič spremenilo. Na avtobusu in podzemni se ljudje držijo predvsem svojih sedežev, enostavno jim ne pride na misel, da bi zamenjali žensko z velikim trebuhom. Niti če moram stati tako blizu (nehote), da so njihove glave skoraj v trebuhu. Raje zavzeto berejo ali uporabljajo mobilne telefone, seveda pa potuhnjeno gledajo naokoli. Tramvaj je zanimiv, vsaj ta, s katerim se jaz vozim, je malo bolj human, ker je bolj običajno, da te opazijo in ti rečejo, naj se usedem.

Najhuje se je zgodilo pred nekaj dnevi. Moral sem na avtobus z našim malim psom in nahrbtnikom na hrbtu. Vsi sedeži na avtobusu so bili zasedeni. Med ljudmi, ki tam sedijo, so mladi, starejši, ljudje s tetovažami in navadni ljudje. Nikomur ni padlo na misel, da za bodočo mamico morda ni dovolj varno manevrirati stoje na stopnicah z eno roko in nahrbtnikom. Ko je nekdo vstal, da bi sestopil, sem bil vesel, z druge strani pa je skočil mladenič, tako da se sploh nisem imel možnosti usesti na prosto mesto. Tako sem čakal kakih 10 minut. Skoraj bi izžvižgal. Seveda mi je mož doma delal težo, zakaj nisem nekoga prosila, da mi odstopi svoj sedež, potem pa je bil to tako ponižujoč in usran občutek, da nisem niti pomislila, da bi se pogovarjala s temi ljudmi., kaj šele, da bi jih kaj prosil.

Ali je res nerazumljivo, da nosečnica noče sedeti zaradi lenobe ali tovrstnih privilegijev, ampak bolj zaradi utrujenosti ali varnosti? Vedno se bojim, da bo ob nenadnem zaviranju kdo padel name ali me udaril s komolcem v trebuh in kdo se mi bo potem opravičil?

Se je svet res tako spremenil? Ali pa sem imel pred petimi leti veliko sreče?

Priporočena: