Šla sem v stanovanje in tam našla razstavo

Kazalo:

Šla sem v stanovanje in tam našla razstavo
Šla sem v stanovanje in tam našla razstavo
Anonim

Čeprav postajajo različna stanovanjska gledališča vse bolj priljubljena in je veliko garsonjer, se prave stanovanjske razstave v Budimpešti dandanes redko odvijajo. Bistvo stanovanjske razstave je v tem, da umetnik res razstavlja svoja dela v lastnem stanovanju, v katerega je pogosto mogoče vstopiti le z ločenim ali skritim vabilom, ki je dostopno na poznan način.

Oprostite, smo na pravem mestu?

Tokrat vabilo prihaja na priljubljenem družbenem omrežju Tumbrl, kjer je umetnik organizator razstave Zsolt Hajdu objavil lokacijo in uro sedmega okrožja: Damjaničeva ulica, 19.19. Ob prihodu stojiva nekoliko zmedena s kolegom fotografom, ko pozvoniva na vrata odpre starejša gospa, kateri skušava razložiti, zakaj točno sva prišla. Nesporazum se hitro razblini, izkaže se, da smo na pravem mestu, le ne pred pravimi vrati: pride Zsolt Hajdu in nas popelje v svoj dom, ki tokrat deluje kot razstavni prostor.

Slika
Slika

Pridi do mene, pokazal ti bom svojo razstavo

Podobno kot stanovanjska gledališča, popularna od šestdesetih let prejšnjega stoletja, so tudi stanovanjske razstave v socializmu delovale kot forumi družbenega in političnega odpora, saj je s postavitvijo javnega dogodka v zasebni prostor možnost, da te ujamejo in trčijo z oblasti so se zmanjšale. Na Madžarskem je na primer eden najpomembnejših predstavnikov alternativne, avantgardne umetnosti György Galántai organiziral stanovanjske razstave. Mimogrede, v stanovanju na Trgu Ferenca Liszta.

Umetnikovo stanovanje, spremenjeno v razstavišče, je zelo prijazno in zelo osebno: vidi se, da tu nekdo res živi in da so mu dela, ki so na steni, zelo pomembna. Ostali gostje prihajajo počasi, predvsem prijatelji, znanci, nekdanji sošolci - takrat že začutimo eno od pomembnih prednosti razstave stanovanj. Smo na hišni zabavi, katere udeleženci niso vezani na stroga družbena pravila. Tukaj sta, da sta skupaj in se prepustita skupni strasti, likovni umetnosti. Kakorkoli že, stanovanje je dvosobno in kot je razbrati na vabilu, se ena trenutno oddaja. Dobra soseska, prijetna hiša in internet.

Udarili so me, ko sem bral goreč časopis

Na takšne in podobne naslove naletimo ob ogledovanju večjih vodnih slik, nalepljenih na steno. Vizualni svet spominja na otroške risbe v vrtcu, morje živih barv, paličice, brez dvojnega pomena. Slike, ki si jih lahko ogledate tudi na umetnikovem Tumblerju, prikazujejo točno to, kar je opisano v naslovu. Liki na slikah postanejo žrtve agresivnega napada z gorečim časopisom v rokah, obstanejo na progi žičnice v pustolovskem parku, ne morejo več goli v pub Vittula ali celo razbijejo prej omenjeni lahki časopis Györgyja Galántaija.

Vse to so napisi slik, tako kot "polulal sem se na kombinezon" (sic!). Vzemimo to dobesedno. Te podobe uporabljajo sredstva zavestne naivnosti in začudenja, oboje pa odlično deluje v prostoru minimalističnega stanovanja. Sprašujem se, ali te podobe sanjam jaz ali one sanjajo mene. Mogoče so vse skupaj sanje, kot policijske novice iz druge razstavljene serije manjših slik.

Slika
Slika

Karcag kriminalec

Vendar, kot sem izvedel od Zsolta Hajduja, so policijske novice povsem resnične, prihajajo iz kriminalistične rubrike časopisa Karcagi Hírmondó. Da bo jasno, zakaj se zdi izmišljena, moramo citirati eno: »23. junija zvečer je lokalni mladenič splezal na ulično ograjo in jo med nepovezanim kričanjem stresel. Preplašeni prebivalci so obvestili policijo.« Podobno kot pri večjih slikah tudi te manjše ilustracije dobesedno razbijejo metaforične besedne rože policijskih novic, zato se lahko zgodi, da so velike le kot list papirja, v akciji pa postanejo še bolj natrpana dela.

Ženska, ki pljuva v lokalu, huligan, ki ukrade denar za kavo v vrtcu, ali pijan, ki mečka pomaranče v trgovini, pridejo kot iz pravljice v stanovanje v sedmem okraju, katerega (zaenkrat le) prebivalec jih verjetno prikazuje veliko bolj barvito in prijazneje, hkrati pa bolj ostro kot v resnici. V kotu stoji vrč, ulit iz pariškega mavca, del video instalacije. Posnetka sicer ni na ogled, je pa predmet oblikovan po pravi pločevinki, ki so jo v restavraciji s hitro prehrano napolnili z več litri avtomatske kole. Za s seboj, mislim.

Namen tega je bolj ustvariti vzdušje, vendar se temu ne morete izogniti, je čuden prizor. Srečanje naivnega otroka in ozaveščenega umetnika v lastnem stanovanju, obkrožen s prijatelji in slikami. Če bi znal risati, bi gotovo ovekovečil ukraden naslov v Zsoltovem slogu, a žal ne morem. Zato sem ga namesto tega zapisal.

Priporočena: