Otroku sploh ne bereš pravljice

Kazalo:

Otroku sploh ne bereš pravljice
Otroku sploh ne bereš pravljice
Anonim

Ker če jaz, moja punca in celo 3 druga dekleta na igrišču beremo, potem tistih 54 odstotkov, ki ne, ne bo prišlo ven.

Slika
Slika

Ne pripovedujemo zgodb, ampak z otrokom ves dan gledamo televizijo - tako bi lahko na kratko povzeli rezultate ankete med madžarskimi in evropskimi starši. Pogubno. Najprej sem bila ogorčena, saj sem preštela člane svoje skupine prijateljev in ugotovila, da tudi Ági, Kati, Erika in Kriszti vsak dan pripovedujejo zgodbe. Z drugimi besedami, pripadajo 46 odstotkom, ki vzamejo snemalno knjigo vsaj enkrat na dan. Pravzaprav več ljudi prikazuje tudi diapozitive. Gledam večje: tudi Évi in Ediná otrokom pripovedujeta zgodbe, čeprav so otroci tam stari že pet, šest let. Z drugimi besedami, spadajo tudi med tistih dobrih 31 odstotkov, ki otrokom, starejšim od treh let, berejo pravljice ali si jih izmišljujejo.

Za kaj torej gre?

Zakaj morate porabiti milijone za promocijo zgodbe, ko pa vsi vedo, kaj počnejo? - zamrmram pri sebi. Potem mi navdušenje popusti, ko se spomnim, kaj pravijo moje prijateljice vzgojiteljice, da večina staršev ne poskrbi za svoje otroke, potem ko jih odpeljejo domov iz vrtca, češ da jim je kultura vcepljena v glavo. Poleg tega imajo odrasli dovolj težav, morajo pomiti posodo, morajo pomiti, morajo dokončati delo, ki so ga odnesli domov. Otrok se zabava pred televizijo, zakaj bi se mučil? SpongeBob, Simpsonovi, Scooby-Doo, Pink Panther ali Tom in Jerry so skoraj vedno dobra izbira. Če otrok noče prižgati dvd predvajalnika, ker to znajo tudi tisti, ki se ne spoznajo na knjige, potem ostanejo pravljični kanali. Izbira jih je dobra. In pomislim tudi na hrepenenje tistega malega fantka, ki bi zelo rad hodil popoldan k pouku, a se staršem zdi to nepotrebno. Ali pa za to nimajo denarja. Tako bodo nekatere vrtčevske pobude zaradi nezainteresiranosti usahnile.

Kdo, kje, zakaj

Kako je to? Zakaj ne beremo? Gledam raziskave in statistiko. Po eni naj bi prebivalci vasi svojim otrokom, starejšim od štirih let, prebrali manj pravljic kot ljudje, ki živijo v mestu. Kaj za vraga? Ljudje, ki živijo na vasi, so bolj neumni, bolj neizobraženi, nimajo denarja za nočno razsvetljavo, pa je treba skrbeti za živali? Jaz pa ne mislim tako. Ali pa je v majhnih vaseh manj diplomantov? Ista raziskava je pokazala, da današnji odrasli pravljice slišijo redkeje kot današnji otroci (26 % žensk, 22 % moških), pravljico pa danes slišijo le diplomanti (47 %) (ne zelo dober) povprečni rezultat. Četrtina srednješolskih je slišala pravljico v otroštvu, med osnovnošolskimi osmimi pa 17 %.

In pravljica je zdravilo

(Ne Andersena, ker je to večja groza, ampak to sodi na drugo stran.) Čeprav otroci vpijajo znanje, dobro in slabo, kar vidijo, marsičesa ne razumejo. Ljubezen, sovraštvo in smrt so za malčke še vedno abstraktni pojmi, vendar jim zgodbe pomagajo razumeti in jih predelati. Tistim, ki jim pomagajo, tistim, ki jih berejo. In ne sedijo ves čas pred televizijo. Tisto leto je moj učitelj madžarščine rekel, da je njihovo stanovanje pogosto povoženo, ker če ni nikogar doma, se usede popravljat papirje in ko pridejo otroci domov, začne pomivati posodo. Kot srednješolka tega nisem razumela, meni se je zdelo smiselno ravno obratno. Potem sem kot odrasla, kot ženska, ki živi s parom in nato z možem in otroki, spoznala, kako prav ima: ne smeš govoriti, medtem ko popravljaš papir, medtem ko pomivaš posodo ali kuhaš, zakaj bi lahko. ne govoriš ali pripoveduješ? In vse je že rešeno: stanovanje je čisto, tudi otrok se dobro počuti. Če pa kdaj zamudite sesanje, ker sta se mama ali oče usedla igrat z krpo, se tudi svet ne podre. Vsaj ob 18. rojstnem dnevu ne bosta jamrala, da je otrok zrasel, jaz pa ju ne poznam, nič – intelektualno – vrednega jima nisem dodala v torbo. Ker je kul avto dobro darilo za diplomo, vendar le finančna vrednost.

Priporočena: