Vedno sem zadaj - mačehovstvo (4. del)

Vedno sem zadaj - mačehovstvo (4. del)
Vedno sem zadaj - mačehovstvo (4. del)
Anonim

Včasih se sprašujem, kako preprosto se to morda zdi od zunaj … Dekle in njen fant vsaka dva tedna za dva dni dobita otroke, da se oddolžita. Trikrat na dan jih hraniti, malo poskrbeti zanje, se zabavati, zvečer okopati, dati spat, to je vse. Sicer pa naj jih vzgajata mama in oče. Vendar zame niti približno ni tako preprosto…

Slika
Slika

Tudi takrat zgodba ni enostavna, če v nasprotju s klasičnimi predsodki nisem "zlobna mačeha", grda grda teta, ki je svojega očeta zvabila stran od njegove ljubeče družine - saj tako ne gre za dogodki, sem o tem na kratko pisal.

Otroci so prav tako trpeli zaradi očetovega čustvenega zloma po ločitvi in stvari so se opazno uravnovesile, ko sem vstopil v sliko. Malo sem seveda naivna - sem si mislila - rada imam otroke, dobro se razumem z njimi, tudi jaz hočem svoje, tu ne bo težav, potrudila se bom po najboljših močeh, in imeli se bomo radi. Da, in kot si je Móricka zamislila …

Postopoma mi je postalo jasno, da kar nekaj okoliščin otežuje stvari v tej konkretni situaciji. Z otroki nismo vsak dan, posledično procesov ni mogoče graditi iz dneva v dan, pogosto je tako, kot da bi morali vsaka dva tedna začeti znova. Ne zato, ker bi moral ali želel izobraževati, ampak zato, ker v mojem branju ni nevzgojenega. Mislim, da je vsak stavek, dejanje, odnos, ki vpliva na razvijajočo se osebnost, vzgojo del procesa socializacije.

Vzgajam se po tem, kako otroka pogledam - on takoj razbere, ali je moj odnos tisti trenutek sprejemljiv ali zavračajoč, običajno pa začuti tudi moje trenutno čustveno stanje. Kar koli rečem, način, na katerega to povem, mu pove veliko o mojih namerah, mojem odnosu z njim in moji verodostojnosti. Vse moje geste in izrazi so del najinega odnosa, vplivajo na otroka, ga vzgajajo – tako ali drugače. Če ga ne bi zavestno želel izobraziti, bi bila tudi to izobrazba – povedala bi tudi nekaj o sistemu človeških družbenih odnosov.

Nisem pričakoval veliko stvari. Na primer, kako težko jim je predstavljati lastne vrednote s srajco, ki sem jo prejel od njih kot sprejem. Očitno sem najšibkejši člen v starševski skupini štirih. Njihova mati je brezpogojni standard - ker govorimo o majhnih otrocih - živijo z njo, njen starševski položaj je najmočnejši in običajno nesporen - ne glede na to, kaj predstavlja. Tudi rejnik, ki živi z njima, je v precej dobrem položaju – po eni strani zato, ker ga mama ves čas spretno »namesti«, po drugi strani pa zato, ker je vsakodnevno naraven del otrokovega življenja, tako ima dobre možnosti, da sam sodeluje v procesu vzgoje, ne glede na to, kako to počne.

Njihov oče, moj partner, s katerim se srečujeta vsaka dva tedna, je slabši od njih, a je še vedno v kar dobrem položaju kot sladek starš in kot oče simbolno predstavlja pravila in meje. Jaz sem tista, ki nisem niti sladek starš niti del vsakdana. Z menoj jih povezujejo le niti, ki jih lahko vsaka dva tedna okrepim s skrbjo in sprejemanjem.

Jaz sem tista, ki mora vsaka dva tedna uporabiti vso svojo pedagoško in psihološko modrost, da lahko v tem kratkem času živim z otroki v skladu s svojimi načeli in vrednotami. Jaz sem tista, ki se nisem imela časa več mesecev pripravljati na prihod enega otroka, izkusiti, kako je imeti enega otroka ali dva otroka, ampak sem ju dobila vse naenkrat - v treh različnih življenjskih obdobjih.

Jaz sem tisti, ki o zgodovini nisem imel pojma in nanjo nisem imel vpliva. Nisem imel pojma, kakšen je bil Dénes kot majhen otrok, zakaj ima agresivne izpade, ali je hiperaktiven, zakaj včasih čuti morilske vzgibe do svoje sestre. Nisem vedel, kako dolgo se je ostroumna Veronka bojevala s svojim bratom in kako neusmiljeno se včasih spopade z njim.

Nisem imel pojma, zakaj je Borcsina histerija ostala njegovo najučinkovitejše orožje in kakšne frustracije so ga povzročile, da je skoraj vedno govoril s povzdignjenim glasom in se boril, da bi bil slišan. Jaz sem tisti, ki včasih zelo pazim, da ne zabijem velikega avtogola tako, da slučajno kvalificiram mamo pred otroki, ko se mi zdi, da naredi pedagoško napako. Jaz sem tista, ki skušam z vso svojo pedagoško modrostjo predstavljati in narediti otrokom razumljiva njegova načela in vrednote, če se le-te ne ujemajo z domačimi, brezprizivnimi materinskimi vrednotami. Jaz sem tisti, ki ga včasih stiska občutek step-step.

Priporočena: