Palkónagló: Ne bom več imela otroka

Palkónagló: Ne bom več imela otroka
Palkónagló: Ne bom več imela otroka
Anonim
Slika
Slika

Zadnje čase pogosto pomislim na zadnje minute v porodni sobi. Spomnim se, kako olajšano sem se poslovil od strojev in pohištva, kako veselo mi je bilo srce, da mi jih ne bo treba nikoli več videti, da mi ne bo treba tukaj trpeti, stiskati, prenašati. Potem pa sem se čez nekaj dni veselo in prepeva poslovila od porodnišnice, ne pridem več sem, ker mi ni treba, ne bom več rodila in tako bo dobro, in kako je dobro, hura, uspelo mi je. Želela sem si dva otroka, mož štiri, te tri lepotice so odličen kompromis, lepa družina smo, Palkó je pravi srečen konec, očarljiva nosečnost, adijo porod.

Bil je dober občutek, zahvaljujoč izkušnjam v porodni sobi je trajal dolgo, trdno, trdo, moja duša je bila zadovoljno spočita, skoraj osvobojena, da se zdaj lahko začnem ukvarjati z drugimi stvarmi, lahko začela načrtovati lastno prihodnost, kako nadaljevati, ki ni več razdelana in vržena pred mano, kot je bila vloga matere. Nato se je prejšnji teden zgodilo nekaj zelo čudnega. Ugotovila sem, da gledam ali ne, ne samo gledam, ampak občudujem ogromen trebuh. Trebušček je seveda pripadal bodoči mamici in v njem živi punčka, a vse to so nepomembne stvari z vidika, da bo bodoča mamica dobila otroka. In ne bom imela več otrok.

Slika
Slika

Nikoli si nisem mislil, da je to lahko boleče. Do sedaj se je zadeva zdela tako enostavna in urejena, tako dobro teče, toliko zmoremo, toliko se da v naša življenja, zato bodimo zelo zadovoljni s tremi otroki, ki lepo rastejo. In res, če tako razmišljam, logično in z razumom podprto, se bom umiril. Da, tako je. Potem pa se v naslednjem trenutku spet zalotim, da gledam Palkoja, poljubljam Palkoja, ga dvignem in dojim, kot da je zadnji, to so zadnji meseci, od maja ne bom več imela otroka, ker bo tudi Palkó spremeniti v otroka in končno bo končalo obdobje v naših življenjih. Še nekaj mesecev in nič več dojenja, nič več crkljanja drobnega telesca, nič več mehkih otroških vonjav, zgubanih podplatov, drobna oblačila bodo počasi izginila in posteljica se bo preselila v otroško sobo.

Čudno je to stanje, včasih žalostno, včasih tolažilno po dnevu, ko sem bil "dovolj", vendar se ga nikakor ne da obrniti. Ne, ker sem se tako odločila, ker sem se velikokrat preizkušala in vedno prišla do istega rezultata, in sicer, da si moram po šestih letih vzgoje otrok doma iskati drugo službo. Da so včasih tudi ti trije otroci preveč. Da se poleg tega, da jih obožujem, velikokrat počutim, kot da sem doma v zimskem spanju. Da to pravzaprav nisem jaz, ker sem izginila že davno nekje pri svojih dvajsetih, ko sva bila z možem samo midva in sva se imela rada čisto zato, ker sva bila to, kar sva bila. Ker bi bil že čas, da se vrneva in da se ljubiva malo drugače, da vidiva drugega, ne le skozi otroke. In še vedno. Hočeš nočeš, velikokrat pomislim na botro enega od šestih otrok mojega svaka, ki mi je na moje srhljivo vprašanje, zakaj je rodila šest otrok, odgovorila na najbolj naraven način na svetu: ker sem vedno potrebovala otroka. Zdaj mi je žal, da sem takrat pustil temo, zelo bi me zanimalo, kako je na koncu živel zadnji dojenček, zadnji otrok in ali so vnuki kaj vrnili iz teh let.

Slika
Slika

Ker čas zagotovo ne miruje za naše veselje, ne podaljšuje trenutka in moj najmlajši otrok je bil spet korak stran od otroške družbe. Kajti včeraj je Palkó vstal, se z deško razprtimi nogami prijel za rob kadi in potem, začuden, kaj zmoreta ta dva mehka, rožnata členka, zarežal z vsemi šestimi zobmi. In medtem ko mi je svakinja, s katero sva ravnokar klepetali po telefonu, čudežno objektivno povedala, da je že čas, vsi tvoji otroci tako pozno vstajajo, sem jaz kar zmrznjena sedela in nemo zbijala bolj praktično plat moji možgani, ki so bili podivjani za kamero in pili v trenutku, so mi vrezali v misli, ker tega ne bo več, ker ne bom imela več otrok.

Panzej

Priporočena: