Izkrvavela, vendar mi je uspelo izvleči porod do 35. tedna

Izkrvavela, vendar mi je uspelo izvleči porod do 35. tedna
Izkrvavela, vendar mi je uspelo izvleči porod do 35. tedna
Anonim

Szilvi je pol leta preživela v porodnišnici papeške bolnišnice zaradi zapletov srčne nosečnosti. Več mesecev so jo zdravili zaradi krvavitev in krčenja maternice, končno pa so jo v 35. tednu uspeli izvleči.

Slika
Slika

Rezultat je 2.400 gramov težak zdrav fantek, za katerega so bile po besedah mamice vse težave vredne prestati, in če bi bilo treba, bi vse ponovila. Bi radi delili svojo porodno zgodbo? Pošljite nam ga na ta naslov!

Najina zgodba se je začela kot mnogi pari, zelo sva si želela otroka, a ni hotelo priti skupaj. Zadnja 3 leta so se v naši družini dogajali samo žalostni dogodki, oče nas je zapustil 13.11.2008 po dolgi bolezni, ni mogel več čakati na vnuka, čeprav smo bili zelo nujni. Mogoče je bila težava v tem, da sva si tega tako močno želela, saj ko sva začela razmišljati, da bo prišel, ko bo hotel, nama je kmalu uspelo. Vendar ni bilo jasnih znakov nosečnosti, menstruacijo sem imela 3 mesece, slabosti ni bilo, le malo bolj utrujena sem bila, kot bi morala biti.

V začetku junija sem naredila še en test in bil je pozitiven. Nisva mogla verjeti, čakala sva do naslednje menstruacije. Pa je tudi prišlo, hitro še 1 test, še vedno pozitiven. Mislila sem, da mora biti nekaj narobe, zato smo zvečer obiskali ginekološko dežurno ambulanto. Izkazalo se je, da v moji maternici že 11 tednov res živi 40 mm velik zarodek, ki pa je v veliki nevarnosti zaradi krvavitve in ločevanja amniona. To je pomenilo začetek mojega dolgotrajnega bolniškega bivanja v porodnišnici Pápai 10. junija 2009. Otroka sva bila vesela, a tudi zelo prestrašena, saj je bila nevarnost splava velika. Po 2 tednih se je krvavitev ustavila in lahko sem šel domov.

Moj mir doma ni trajal dolgo, saj sem po 3 dneh spet začela krvaveti, tako da sva šla nazaj v bolnišnico in od 29. junija spet postala bolnišnična stanovalca, zdaj res dolgoročna. Krvavitev je sedaj trajala približno 1 mesec, spremljali pa so jo krči, kljub številnim zdravilom in infuzijam. Toda naš otrok se je še naprej dobro razvijal. Še vedno naju je preganjala grožnja splava, zelo me je bilo strah, da bova izgubila otroka, natančno sem se držala zdravnikovih navodil, mesece sem samo ležala, da se ne bi kaj zgodilo.

Do 18. tedna ultrazvoka se je krvavitev ustavila, na posteljici pa niso našli nobene nepravilnosti, lepo je rasla. Izkazalo se je, da bo srčkana. Novico sem takoj sporočila partnerju, ki je bil v prvi sekundi malo zlomljen, ker sva si želela punčko, v drugi sekundi pa je kar pokal od sreče, da bova dobila sina.(A ni važno, samo da je zdrav.) A težava še vedno ni minila, ker je poleti ob približevanju hladne fronte (predvsem dež) mojega sinčka začel boleti trebuh, imela sem krče. veliko, nato hitra infuzija, naslednji dan smo bili v redu. Ko so mi po 4-5 dneh vzeli iglo, sem verjetno takoj potreboval naslednjo, moje roke so bile dolgo časa kot narkomanske.

Sva pa še vedno upala, ker si je moj sinček zelo želel živeti, mislim, da je to darilo usode, saj sva izgubila očeta, a sva ga "namesto njega" dobila, ta dojenček pa ima ravno tako voljo in voljo do življenja, kot ga je imel moj oče. Zato sem vedela, da moram vztrajati ne glede na vse in ta otrok se mora roditi.

Na polovici 22. tedna smo se počutili že bolje. Zdaj sem lahko šla na sprehod, a seveda le med bolnišnične ograje, domov ni bilo govora. Čeprav tudi jaz nisem prehiteval, ker sem vedel, da smo tukaj varni in če bi šlo kaj narobe, bi nas takoj oskrbeli, doma pa kdo ve, kaj bi bilo, če ne bi prišli do bolnišnico pravočasno. Tako sva se s partnerjem sprijaznila, da bo zdaj tako do poroda, on pride vsak drugi dan, čez dan naredi moško, zvečer pa ženske doma, potem pa 3. januarja, za katerega smo načrtovani, bo prišel.

Polovica 26. tedna je bila pogosto teden, ko ni bilo nobenih težav, seveda pa je bila vedno nova težava: krvavitve iz nosu, ledvični krči. Če bo kmalu dež, je moj sin to napovedoval z močnimi krči, kot kakšen mali napovedovalec vremena. Zdaj sva začela razmišljati o imenu, bilo je nekaj različic, a na koncu sva se odločila za Sebastiena. (Priimek je moral aliterirati, saj sta oba najina monograma Sz. Sz. in sva si že zdavnaj želela, da bi bilo tako tudi za najinega otroka). Potem so medicinske sestre vedno, ko sem poslušala srčni utrip, klicale mojega otročička tako.

Tudi na ultrazvoku v 30. tednu je bilo vse v redu, moj otrok je imel okoli 1,5 kg, trebušček je rasel in rasel (pa sem se v celo nosečnosti zredila samo 5 kg, čeprav nisem debela postava, ampak Končno sem enkrat v življenju dosegel 50 kg!) Kmalu so začeli ctgs. Sprva 2-krat na teden, saj je bil trebuh večkrat na dan dovolj trd. Moj škratek je postal tako gibljiv, da mi je neprestano brcal po rebrih, tudi takrat je bil zelo aktiven (še posebej, ko je dobil medeno pusslo, takrat je ležerno brcnil 80 na ctg)! Za razliko od mnogih bodočih mamic sem zelo rada hodila na ctg, super občutek je bil slišati utripanje otročičkovega srčka, poleg meritev temperature in pritiska pa se je seveda vsak dan zgodilo vsaj nekaj "zanimivega". V 32. tednu je ctg že pokazal bolečine, maternični vrat se je začel odpirati. Že takrat sem ugibal, da bomo zagotovo doma do božiča ali celo prej.

Od 23.so bile včasih 5-minutne bolečine na ctg in so rekli, da lahko otrok pride kadarkoli. Partnerju sem rekla, naj hitro uredi svoje stvari doma, kupi manjkajoče stvari za dojenčka (seveda je vse kupil, tudi otroško sobo je naredil, seveda sem rabila vsaki 2 uri poročilo o stanju na telefonu, da vidim, kje je). delo), ker bo naš sinček kmalu prišel, vendar ni hitel, še vedno je vredno.

Vendar je v petek 27. nehal nakupovati in prišel k meni zvečer, vendar le za 10 minut, ker je takrat že veljala prepoved obiskov v bolnišnici za 1 teden zaradi H1N1, torej nam je tudi to uspelo, kajne. Pred njim sva se celo šalila, kaj bo, če bo bolnišnica zaprta in on ne bo mogel priti, ko bom rodila, ne bo mogel videti otroka. Potem je šel domov spat, jaz sem storila isto, takrat nisem vedela ničesar.

Zbudil sem se ob 2.30 zjutraj 11.28 in ugotovil, da mi teče voda. Zelo me je bilo strah, da je prišel čas tako hitro, saj sva imela šele 35 tednov. Takoj sem se znašla v porodni sobi, ctg je bil takoj pri meni in je bilo ves čas tako, kisik, infuzija, potem pa so se samo bolečine stopnjevale, ampak res. V silnem vznemirjenju sem celo pozabila povedati partnerju, poklicala sem ob pol 4h, da zdaj gremo pa res rodit! (Čeprav vseeno ni hotel priti v porodno sobo, je že od pol šestih tarnal zunaj na hodniku.) Že od 3. ure sem čutila sunitvene bolečine, nisem se mogla čisto skoncentrirati na dihanje (kar je za nazaj je bila napaka, ker bi bilo veliko lažje), sem bila malo glasna (prej pa sem mislila, da ko pridem v porodno sobo, ne bom več, v pol leta sem že poslušala dovolj kričečih porodov), pa sem morala, ker so bile bolečine zelo močne, potem pa se spomnim samo, da je 5 Ob 20:00 je moj sinček prišel ven na četrtem ali petem potisku z 2400 grami, 47 cm, Apgar vrednost 10/10..

Vsi so bili zelo veseli, da je "hčerka bolnišnice rodila sina bolnišnice." Pokazali so ga za minuto, revež je bil čisto rdeč, vijoličen, moder, ker je bila popkovina ovita okrog njega in je krvavel. Takoj so ga odpeljali na preiskave, saj je veljal še za nedonošenčka. Kasneje je medicinska sestra z dojenčkom prišla povedat, da ima otrok motnjo prilagajanja in da ga bodo morda morali premestiti v Veszprém. Spet sem ga zlomila, ne more biti res, da tudi to, potem pa mi hvala bogu ni bilo treba, ker je bilo zaradi infuzije bolje. Zelo je porumenel, zato sem ga prinesla v sobo samo na hranjenje, ker se je moral sončiti pod modro svetlobo. Prsi ni mogel sprejeti, še vedno je bil šibak, vendar je sprejel iztisnjeno mleko.

Peti dan je prišla medicinska sestra povedat, da če moj dragi tako dobro je, gremo lahko naslednji dan domov. S partnerjem sva bila zelo vesela, da z malim ni nič narobe in da greva lahko po pol leta končno domov. Tako smo 4. decembra po 175 dneh »gostoljubja« zapustili zidove bolnišnice. Ko sem se vrnila domov, je bilo vse zelo čudno, trajalo je dober mesec, da sem preklopila na domači način, a še danes se pogosto spominjam spominov na bolnišnico.) V polletni kalvariji sem prešla na pozitivno razmišljanje in se naučila da tisto, kar si resnično želimo, lahko dosežemo, saj sem imela čudovitega zdravega fantka, ki je razumel vse trpljenje!

Moje sporočilo vsem bodočim mamicam, še posebej tistim, ki so dolgo v bolnišnici, je, da morate za svojega malčka potrpeti vse in ob težavah misliti le na dobro. Moramo se spoprijateljiti, da ne bomo sami med 4 stenami, saj skupaj veliko lažje prebrodimo to težko obdobje. Podariti življenje človeku je zelo dobra stvar, rojstvo je lep proces, vsem želim, da bi to vsaj enkrat doživeli! Načrtujemo že 2. otroka, cca. Čez 2-3 leta upam, da bo nosečnost bolj nezapletena, če pa se bo tako izteklo, bom tudi zdržala!

Upam, da sem z našo zgodbo lahko potolažila marsikatero bodočo mamico.

syska128

Priporočena: