Palkó gre v hud mraz v skafandru

Palkó gre v hud mraz v skafandru
Palkó gre v hud mraz v skafandru
Anonim

Ura je 11:30 zjutraj, natočim kavo, pospravim mizo, zaženem pomivalni stroj (že pred porodom sem možu povedala, da imam že tri otroke) in začneva se oblačiti. S Palkom gremo na vsakodnevni brezcilni sprehod.

Slika
Slika

Sam, ker pozimi tudi pes noče hoditi z menoj po ledenih ulicah in pravzaprav tudi jaz to sovražim, ampak moram iti, sicer Palkó noče hoditi, otrok pa ima hoditi, kajne? delo v več zvezkih z naslovom "Séta". Najboljše od vsega pa je seveda to, da hodim samo jaz, Palkó, ker še ne more hoditi, samo sedi v vozičku.

Torej grem na sprehod, se pravi gremo, ki v nasprotju z imenom sploh ni tako lahkotna in vesela stvar v tem hudem mrazu. Pravzaprav ravno nasprotno, ko se živosrebrna nitka termometra premika navzdol, postaja vse bolj nemirna. Najprej se oblečem, kar sicer ni velik zalogaj, pulover, jakna, škornji, nato pa se postavim proti Palku v bojni pripravljenosti. A to je tisto pravo materinsko požrtvovanje, ko namesto otroka prevzamemo breme. Lahko pa tudi tako projiciramo, da je kljub vsemu mogoče kakšno stopinjo bolje, ko nam voda teče po hrbtu ne zaradi otroškega vpitja, ampak zaradi plašča.

Naslednja naloga je najti Palkója, ki je, ko je izkoristil nekaj trenutkov svobode, že v nekem prepovedanem območju. V upanju, da ne zapravlja samo krpe ali straniščne ščetke, pobrskam po stanovanju, dokler končno ne najdem Palkoja na enem izmed njegovih najljubših krajev, pri "tisti" roži, ko v lonček odloži uporabljen robček, le da po premisleku ga vzemite ven in ga nato s previdnim gibom in močno koncentracijo ponovno postavite nazaj. Nekaj časa gledam od vrat in smeh se trese, potem pa samo zacvilim, Palkó pa se takoj obrne nazaj, velik nasmešek se mu razleze po obrazu. Požrem ga, takoj se odločim, takoj skočim nanj, Palkó se zasmeji in zamahne s štirimi zobmi, zdaj pa le kratek čas frfotamo, ker se ni lahko premikati v tem medvedjem delu, hitro se utrudim, ne da omeni vročino. Moramo pohiteti. Palkója dam na previjalno mizo in lahko pridejo oblačila. Hlačne nogavice, napihnjene hlače, debel pulover s kapuco, šal, jakna, kapa, usnjeni čevlji, debele nogavice, rokavice. Pripravljeni smo, Palkó je videti kot astronavt, ki čaka na izstrelitev. Lahko premakne roko z rame le toliko, da pomaha Zemlji v slovo, nogo pa lahko še malo premakne, če hoče, čeprav ne vem, kaj s tem počnejo astronavti. Kakorkoli, ta voziček ponuja toliko možnosti za gibanje, potem pa te možnosti hitro izginejo, ko otroka stlačim v maxi cosi torbo. Tako je. Gremo.

Že sem pri vratih, ko se spomnim, da sem notri pustila telefon. Nazaj, na srečo se še spomnim, kam sem ga dal, tam je. Stopiva ven na stopnišče, Palkó že začne godrnjati, da je vroče, čeprav zunanji svet ni daleč, vse kar moram storiti je, da poiščem ključ v svoji torbi brez dna, zaklenem vrata in dve nadstropji. Nimam ključa. Vrneva se nazaj, vzamem tudi Palko in začnem tekati po stanovanju. Živčno, ker Palkó začne vpiti. V meni se zažene črpalka, lepo počasi, kako sem lahko takšna beštija, zakaj se ne pripravim prav, potem pa se jezim, zakaj je treba vse toliko načrtovati, zakaj ne more majhen drobec prahu pade v stroj, ne da bi otrok takoj začel kričati, ker v tem ni potrpljenja. To je nekaj dodatnega, kar morate zahtevati pri programiranju, zato sem na žalost pozabil na to. Torej sem kriva jaz in morda moj mož, res bi lahko bila bolj pozorna. Končno dobil ključ. Zaloputnem z vrati, Palkó se kobaca v maxi cosiju, me gleda z razburjenimi očmi in cvili. Končno najdem ključavnico, ključavnica škljocne, sosedova teta pomoli glavo ven. Poljubi me, ja sva, no, ja, dobro sva, no, otrok malo tuli, ja, gremo na sprehod, ja, vsi smo v redu, pa kakšno vreme, no, mrzlo je, ja, ja. Ime mu je Palkó (še vedno), ja. Lep fant, ja. Gremo, ja, ja. Poljubi me.

Končno lahko gremo. Z veliko težavo nesem Palkója, ki ga v maxi cosistu ne morem več tako zlahka pobrati s tal, nato oddrvim do najinega avta, ki mi včeraj seveda ni dobil mesta pri vratih in Iz prtljažnika vzamem voziček. Bom odprla, bom malo blatna, ampak nič hudega, novopečena mamica ima vedno nekje madeže, to sem se naučila že zdavnaj.

Izčrpano gledam Palkoja, ki se v tem času običajno umiri in si bodisi mirno ogleduje parkirane avtomobile ali pa leno poskuša pregnati sanjske viline, ki se mu skrivajo pred očmi, zdaj bolj slednje, kot pa moja ura. Bilo je približno petindvajset minut. Ni slabo. Lahko bi bilo dlje. Ker če se Palkó zloži na prvem ovinku, lahko samo rečem, da bo Atlantis tudi z odloženim štartom dvakrat prej obkrožil Zemljo, kot pa se moj mali astronavt vrne v drugo nadstropje in spet pristane na ulici.

Panzej

Priporočena: